Jana Kolar
Inštitut za kulturno dediščino
Center za ohranjanje knjižničnega gradiva
Enota za razvoj knjižničarstva
Narodna in univerzitetna knjižnica
Turjaška 1
1000 Ljubljana, Slovenija
tel. +3861 5861361
E-mail: jana.kolar@nuk.uni-lj.si
Najstarejše nam znane risbe so ohranejene v jami Lascaux in so nastale pred več kot dvajset tisoč leti.
Kljub temu, da jih lahko štejemo kot prve oblike zapisa s slikami, pa je do resničnega začetka razvoja pisave (organiziran sistem znakov, s katerimi lahko zapišemo misli in čustva) preteklo prek petnajst tisoč let.
Zgodba o pisavi se je začela med rekama Tigris in Evfrat v Mezopotamiji, ki je bila med 6. in 1. tisočletjem p. n. š. razdeljena na sumersko državo na jugu in akadsko na severu. O življenju na tem prostoru nam pričajo zapisi na glinastih ploščicah (sušenih na soncu, kasneje tudi žganih v pečeh). Misli so v glinaste tablice zabeležili s poenostavljenimi podobami - piktogrami. Ti so skozi stoletja prenehali predstavljati predmet, o katerem govorijo, in so dobili pomen iz sobesedila (npr. glede na stavek je slika nog lahko pomenila hoditi, biti pokonci, prenašati…). Sumerski odtisi v glini so spominjali na kline in od tod so ti piktogrami dobili ime klinopis (lat. cuneus = klin). Nastarejše tablice so vsebovale večinoma računovodske zapise, kmalu pa se je pisava tako razvila, da so se z njo tudi literarno izražali. Stari Sumerci so n.pr. napisali Ep o Gilgamešu, odlomke iz katerega so našli v knjižnici asirskega kralja Asubanipala (669-627 pr.n.š.)) v mestu Ninive.
Nedaleč od Mezopotamije, v Egiptu, pa so zapisovali s hieroglifi (gr. hieros = svet, glyphein = vrezovati). Najstarejši ohranjeni dokumenti v hieroglifih so iz 3. tisočletja pr.n.š.
V primerjavi z Mezopotamci so v Egiptu uporabljali več pisemskih podlag. Pisali so na kamenje, kermiko, usnje, predvsem pa na papirus.
Papirus je rastlina, ki raste v močvirjih reke Nil. Plinij starejši je takole opisal njegovo izdelavo:
«Z iglo odluščijo od stebla (papirusnega trsa) zelo tanke in kar se da široke trakove, od katerih so najboljši tisti, ki pridejo iz sredine rastline…. Na leseno desko, ki jo omakajo z blatno, lepljivo Nilovo vodo, najprej zložijo in razmažejo pokončno plast lepo prirezanih trakov ter nato nanjo položijo vzdolžno plast.«
Tako so dobili liste (ca. 20-30 cm), ki so jih s škrobom lepili v trakove, in jih nato zvijali v zvitke. Najdaljši ohranjeni zvitek meri kar 40 m (medtem ko sta bili Ilijada in Odiseja zapisani na ca. 50-metrih).
Za zapisovanje so uporabljali črnilo iz saj in vode, ki so ji dodali utrjevalec (npr. gumi arabikum). Tovrstno črnilo je prevladovalo vse do okoli 12. stoletja našega štetja, ko ga je začelo izpodrivati železo-galno črnilo.
Kot pisna podlaga se je papirus hitro uveljavil in že v 3. tisočletju pr.n.š. so ga Egipčani izvažali v vse Sredozemlje.
Kljub temu, da je bil papirus najbolj razširjena pisna podlaga v tedaj znanem svetu, pa je kot material precej občutljiv, zato so se ti zapisi ohranili predvsem v Egiptu. Temu so botrovali predvsem suha klima, pesek in dejstvo, da so Egipčani zapise prilagali umrlim v grobnice. Tako so najstarejši ohranjeni zapisi večinoma t.i. knjige mrtvih, ki vsebujejo navodila umrlim za posmtrno življenje.
Pergamsko knjižnico je ustanovil pergamski kralj Eumenes II. Zgodovinar Plinij je (Natural History = Prirodopis) iznajdbo pergamenta pripisal dejstvu, da so Ptolomejci, ki so tekmovali s pergamsko knjižnico za pisano gradivo, prepovedali izvoz papirusa v Pergam. Zato so prebivalci Pergama segli po novem materialu, ki ga je bilo tam v izobilju- živalskih kožah
Na papirus je bila napisana tudi večina "knjig", ki jih je hranila Aleksandrijska knjižnica. Le-to je ustanovil Ptolomej, general Aleksandra Velikega (Aleksander Veliki je v 4. stol. pr.n.š. Egipt priključil Grčiji), ki je po osvajalčevi smrti postal upravnik in nato kralj Egipta. V knjižnici so želeli zbrati vse znanje tedanjega sveta. Zato je moral vsakdo, ki je prispel v Egipt, svoje knjige oddati knjižnici, kjer so jih prepisali, prepis dali lastniku in sami ohranili original. Ptolomej lll. si je v Atenah izposodil originalna zbrana dela največjih graških dramatikov, Ajshila, Sofokleja in Evripida. Atencem je vrnil prepise in jim prepustil varščino, 393 kg zlata. Knjižnica naj bi v zlatih časih štela okoli 750 000 volumnov, vendar so jo požari opazno skrčili. Velik požar naj bi pomotoma zanetil Cezar, ki je prihitel na pomoč zadnji iz bibliofilske družine Ptolomejcev- Kleopatri. V nadomestilo je Mark Antonij Kleopatri podaril 200 000 volumnov iz druge največje knjižnice tistih časov, ki je bila v mestu Pergam.
Velik del knjig pa je bil napisan na drugi pisni podlagi- pergamentu.
Pergament je imel številne prednosti pred pred papirusom:
- Večja odpornost materiala.
- Možnost odstranitve črnila iz saj ter ponovnega zapisa na isto kožo.
- Dvostranski zapis (oblika kodeksa)
- Lažje iskanje v kodeksu v primeri z zvitkom - kar vedo vsi, ki so kdaj uporabljaji mikrofilm.
Pergament je prevzelo za svojo pisno podlago razvijajoče se krščanstvo. Z novo pisno podlago pa se je razvila tudi nova oblika- kodeks, prednik današnje knjige. Znano je, da so pregamentne liste vezali v obliko kodeksa že v 2. stol. n. št..
S prevlado krščanstva v Rimu (4. stol) je pergament v obliki kodeksa dokončno prevladal nad papirusnimi zvitki. Hkrati pa je nastopil tudi čas, ko se je proizvodnja knjig za skoraj 1000 let umaknila za samostanske zidove, kjer so nastale najlepše knjige vseh časov - t.i. srednjeveški kodeksi.
Pergament je bil najpomembenejša pisna podlaga vse do 12. stoletja, ko so v Evropi začeli izdelovati papir.
Najstarejše ohranjeno poročilo o izdelavi papirja navaja, da je leta 105 našega štetja je Kitajec
Tsai Lun ostanke ribiških mrež, starih krp ter vlakna enoletnih rastlin z batom stolkel v kašo in s sitom izdelal papirni list
(rojstvo papirništva). Umetnost papirništva je iz Kitajske potovala po svileni cesti prek Bagdada (l. 791), Kaira (l. 900), Maroka (l. 1100) in od tam v 13. stoletju v Španijo. V drugi polovici 13. stol. so ga izdelovali že v v Fabrianu v Italiji (l. 1268), proti koncu 14. stol. v Nűrnbergu (l. 1390) v Nemčiji, leta 1579 pa se je proizvodnja papirja začela tudi pri nas, v Fužinah pri Ljubljani.
Evropski papir je bil vse do konca osemnajstega stoletja izdelan večinoma iz belih lanenih in konopljenih, od sedemnajstega stoletja dalje pa tudi bombažnih krp, ki so jih očistili, obelili na soncu in mehansko razvlaknili. Izdelan papir so površinsko klejili z želatino (italijanska iznajdba iz 13. stoletja). Vodni znaki (prosojne figure v strukturi papirja) se pojavijo prvič leta 1282 v Italiji. S pomočjo teh danes ocenjujemo starost in izvor ročnih papirjev.
Izum kovinskih strojev za mletje vlaknin (t.i. holandcev) ob koncu 16. stoletja je povzročil padec kvalitete papirja, saj so med postopkom mletja v papir prišle večje količine ionov bakra in železa, hkrati pa so se vlakna tudi skrajšala.
Po odkritju beljenja vlaknin s klorom (1788) so za izdelavo belega papirja uporabljali tudi barvane krpe. Leta 1807 je Moritz Friedrich Illig objavil članek o klejenju papirja s smolnim milom in aluminijevim sulfatom. Prek sto let, vse do 80. let dvajsetega stoletja, je bil to prevladujoč postopek klejenja papirja. Zaradi uporabe aluminijevega sulfata je bil tako izelan papir kisel. Prav klejenje v kislem je poglavitni razlog za nizko obstojnost papirjev, ki so nastali v zadnjih 150 letih.
Zaradi vse večjega povpraševanja po papirju so v drugi polovici devetnajstega stoletja za izdelavo papirja začeli uporabljati cenejša vlakna lesnega izvora. Leta 1841 je Keller postavil prvi primitivni brusilnik lesa. Ker so vlakna tako pridobljene lesovine manj prožna in zaradi visoke vsebnosti lignina močno obarvana, so že leta 1867 razvili postopek proizvodnje celulozne vlaknine s kuhanjem lesa z vodno raztopino kalcijevega hidrogen sulfita in žveplovega dioksida. Prva tovarna, ki je uporabljala ta postopek t.i. sulfitnega razklopa lesa, je pričela delovati na Švedskem leta 1874, v Podgori pri Gorici pa so sulfitne celulozne vlaknine pričeli izdelovati leta 1878/79. Proces se je do danes le malo spremenil. Osnova sulfitnega razklopa lesa je sulfoniranje lignina in njegovo odstranjevanje iz lesa v obliki ligninsulfonske kisline. Vzporedno z odstranjevanjem lignina pride med procesom, odvisno od pH kuhalne raztopine, tudi do hidrolize hemiceluloz, ki prehajajo v raztopino v obliki enostavnih sladkorjev. V petdesetih in šestdesetih letih so kalcijeve in natrijeve ione zamenjali z magnezijevimi in amonijevimi in razširili področje uporabe na več vrst surovin.
Leta 1853 so razvili t.i. natron postopek proizvodnje celulozne vlaknine. Tega sta Dresel (1870) in Dahl (1879) predelala do postopka, ki ga uporabljamo še danes pri proizvodnji sulfatnih celuloznih vlaknin. Poglavitne raztopine kuhalne lužine so natrijev hidroksid, natrijev sulfid in natrijev karbonat ter manjše količine natrijevega sulfata, natrijevega sulfita in natrijevega silikata. Med kuhanjem lesa nastajajo žveplove spojine lignina, t.i. tiolignin, ki pod vplivom alkalij hidrolitsko prehaja v raztopino.
Tako natron kot tudi sulfatna celulozna vlaknina sta močno obarvani in težko beljivi. Prav zato je proizvodnja teh vlaknin le počasi naraščala in si je vtrla široko pot v proizvodnjo papirja šele z vpeljavo večstopenjskega beljenja. Tako so v petdesetih letih tega stoletja sulfatne celulozne vlaknine, kot surovine za papir, prevzele prevladujočo vlogo.
V želji po čim večjem izkoristku lesa so v sedemdesetih letih tega stoletja razvili postopke izdelave polcelulozne vlaknine. Postopek izdelave t.i. TMP (
Žal pa so tehnološke spremembe pri izdelavi papirja povzročile, da je papir izdelan po letu 1850 bistveno manj obstojen kot tisti iz prejšnjih stoletij.
Jakost papirja je odvisna predvsem od celuloznih vlaknin v papirju.
Celuloza
Pred 160 leti je Anselme Payen iz zelenih rastlin izoliral substanco, ki so jo poimenovali
celuloza. Danes je znano, da je celuloza polisaharid, ki nastaja z biosintezo s pomočjo encimskega delovanja mikroorganizmov iz beta-D-glukoze. Beta-D-glukopiranozidne enote, povezane z 1-4 vezjo, tvorijo linearno molekulo celuloze.
1.2.1. MEHANSKE POŠKODBE
Sem sodijo predvsem poškodbe, ki nastanejo med uporabo gradiva.
1.2.2. BIOLOŠKE POŠKODBE
1.2.2.a. flora
Poglavitni škodljivci te vrste so fungi. Spore, s katerimi se razmnožujejo fungi, so nenehno prisotne v zraku. Ob ustreznih pogojih (ponavadi nad 60% relativne vlažnosti) se iz spor razvijejo fungi. Prehranjujejo se z razgradnjo celuloze ali drugih organskih spojin (škrob, klej, usnje...), pri čemer nastaja voda. Tako se pri razgradnji vsakega g celuloze sprosti 0.55g vode. Zaradi tega postane s časom rast kolonije fungov manj odvisna od vlage v okolici.
1.2.2.b. favna
Sem sodijo prevsem insekti, glodalci in človek.
1.2.2. KEMIJSKI VZROKI STARANJA PAPIRJA
Za večino kemijskih reakcije potrebujemo:
1.2.2.a. reagente
1.2.2.b. reakcijski medij
1.2.2.c. energijo
1.2.2.a. Med najpomembnejše reagente, ki razgrajujejo celulozo sodijo:
- kisline
- močni oksidanti
Izvor kislin v papirju so lahko same izhodne vlaknine, lahko se dodajajo med njegovo proizvodnjo (npr. klejenje papirja v kislem z aluminijevim sulfatom), ali pa nastajajo med staranjem (oksidacija papirja in absorbcija kislih plinov iz ozračja).
Tako kisli plini kot tudi močni oksidanti (ozon, peroksidi) so prisotni v onesnaženem ozračju. Njihovo koncentracijo lahko znižamo le s filtrirnimi sistemi. Z rednim čiščenjem skladišč pa lahko znižamo vsebnost prahu v zraku. Tudi prašni delci namreč vsebujejo snovi, ki celulozo razgrajujejo. Poleg tega pa je prah tudi abraziven. Ker je higroskopičen (privlači vodo), je možnost za rast plesni in glivic na prašnih mestih višja. Prostori, kjer hranimo gradivo, morajo biti zato čim bolj čisti.
1.2.2.b. Reakcijski medij za večino teh reakcij je voda. V nekatere reakcije pa vstopa tudi kot reagent. Prostori z nižjo vsebnostjo vlage (papir pod 60% RH) so zato za hrambo gradiva primernejši. V izredno suhih prostorih pa se npr. papir preveč izsuši in postane krhek.
Tudi nihanje vlage v ozračju je za knjižno gradivo škodljivo. Ob dvigovanju relativne vlage papirna vlakna nabreknejo, in se ob sušenju zopet skrčijo. Zaradi tega nihanja pride do cepitev vezi celuloze.
1.2.2.c. Dovajanje energije (toplota, svetloba) pospešuje kemijske reakcije.
TEMPERATURA:
Na splošno velja, da se hitrosti kemijskih reakcij podvojijo, ko se temperatura dvigne za 10 stopinj Celzija.
SVETLOBA:
Tudi vidna svetloba je elektromagnetno valovanje, katerega energija je odvisna od valovne dolžine. Še zlasti je škodljiva UV svetloba, ki ima dovolj visoko energijo, da razcepi vezi v celulozni molekuli.
Delež UV žarkov v sončni svetlobi zaradi ozonskih lukenj narašča, prisotni pa so tudi v svetlobi fluorescenčnih luči (3.8%). Najmanj teh žarkov vsebuje svetloba volframovih žarnic.
PISALA, PEČATNE BARVE:
Temeljne zahteve so:
- Zapis mora biti obstojen in odporen na vodo.
- Ne sme poškodovati nosilca.
Edino pisalo v knjižnici naj bo mehek grafitni svinčnik. Grafitne svinčnike izdelujejo od 1795. leta. Sestavljeni so iz dobro mletega grafita (ogljik) in gline (kaolina).
Kemični svinčniki so se razširili med drugo svetovno vojno. V vodi se ti zapisi sicer ne zlivajo, vendar zaradi oljnih kislin v teh tintah s časom papir "postekleni", zapis pa preide na zadnjo stran papirja.
Glavna sestavina pečatne tinte za pečate iz gume so voda, alkohol ali glicerol. Zato ti pečati navadno niso vodoodporni. S klasičnimi belilnimi sredstvi se enostavno odstranijo s papirja.
ROKOVANJE:
- Hrana, pijača, cigarete, rože... ne sodijo v bližino knjig.
- Nove knjige previdno odprite najprej na obeh koncih, da se hrbet počasi zmehča. Če novo knjigo odprete na sredini, se hrbet lahko zlomi.
- Knjige s police ne vlecite za hrbet. Zlasti če so police prenatrpane, ga boste tako zelo hitro strgali.
- Pri fotokopiranju ne uporabljajte moči, da bi knjigo čim bolj odprli. Na tak način boste vezavo zelo hitro uničili.
- Starejše knjižne vezave s trdnim hrbtom (brez cevke) odpirajte le do kota 120 stopinj. Pri branju uporabljajte plastične podložke, ki onemogočajo odpiranje knjig do 180 stopinj.
- Pri rokovanju tega gradiva uporabljajte bombažne rokavice.
POLICE:
- Knjige morajo biti vsaj 10 cm nad tlemi in vsaj 5cm od stene.
- "Odprte" kovinske konstrukcije omogočajo večjo cirkulacijo zraka, enostavno se jih
čisti ter vzdržuje.
- Knjige naj ne bodo v direktnem kontaktu z lesom. Dobri premazi so akrilne
emulzije.
- Kovinske police naj bodo premazane z elektrostatsko nanešenimi praškastimi
barvami (tovarniško).
- Knjige naj na polici stoje pravokotno.
- Knjižne police naj ne bodo prenatrpane.
PLASTIČNI KNJIŽNI OVITKI:
Izogibajte se PVC ovitkom. Polivinil klorid kemijsko ni stabilen: Pri staranju oddaja HCl.
Ustrezni plastični materiali so poliester, polipropilen, tiacetat in polietilen.
Glavna prednost samolepilnih folij je lepši izgled knjige.
Vendar je pri teh folijah trajnost materiala še bolj pomembna. Samolepilne folije s knjige namreč pogosto ne moremo odstraniti. To je tudi razlog, da za dragoceno gradivo tovrastna zaščita ni ustrezna. Dragoceno gradivo najustrezneje hranimo v škatlah iz kvalitetne, alkalne lepenke.
Trajne umetne mase, v katere naj bi zavijali knjige, so poliester (mylar: najstabilnejši in najdražnji), polipropilen in polietilen (najcenejši, a je mehek in se lahko zarazi).
POPRAVILA IN ČIŠČENJE KNJIG
- Ne lotevajte se popravil starejših, dragocenih knjig. Te naj popravi strokovnjak-restavrator.
- Posamezne umazane dele knjig lahko enostavno očistite z radirko. Za papir so najustreznejše Staedler modro-bele radirke. Seveda pa morate pred uporabo preveriti, če s postopkom ne odstranite pigmentov in barvil.
- Prah z zgornje obreze očistite tako, da knjigo močno stisnete in z mehkim čopičem skrtačite v smeri od hrbta proti sprednji obrezi. Tako lahko uporabljate tudi sesalec s krtačnim nastavkom.
- Papirjev nikoli ne popravljajte z običajnim samolepilnim trakom.
Raztrgane dele papirja lahko popravite s posebnim, v ta namen izdelanim samolepilnim trakom. To so navadno trajni papirji, prevlečeni z akrilnimi lepili. Pri nas tovrstne trakove lahko kupite pri firmi Expo Art (P90), zastopniku Dunajske firme Neschen.
Pri uporabi teh trakov pa se moramo zavedati, da so to novi materiali, katerih slabe lasnosti se bodo pokazale šele čez desetletja. Lahko pričakujemo, da bodo preživeli običajno uporabno dobo knjig v večini slovenskih knjižnic. Ne smemo pa jih uporabljati za popravilo vrednejšega gradiva!
2.1.a. NOSILCI ZAPISA MEHKIH DISKOV IN TRAKOV
Acetatna celuloza je bila prevladujoči nosilec med leti 1953 in 1960. Ti trakovi se dokaj hitro strgajo. V šestdesetih letih so pričeli uporabljati kot nosilec polietilen tereftalat, ki ga uporabljajo še danes. Nedavno izvedene raziskave NBS so pokazale, da je ocenjena trajnost tega nosilca, če ga ustrezno hranimo (20-25 stopinj C, 50% RH), okoli 1000 let! Danes nosilec na spodnji strani zaščitijo z nanosom ogljika.
2.1.b. VEZIVO
Vezivo je navadno poliester-uretanskega tipa. Značilnost estrov pa je, da v vodi hidrolizirajo v kislino in alkohol.
Zaradi te hidrolize se spremene lastnosti veziva. Trak se lahko zlepi, razkrojni produkti pa se nalagajo tudi na glavi in lahko onemogočijo reprodukcijo informacije! Ker je ta hidroliza ravnotežna reakcija, lahko s pogoji hranjenja vplivamo na količino hidrolize veziva. Tovrstne zapise moramo zato hraniti pri 20 stopinj C in 40% relativne vlage.
2.1.c. MAGNETNI DELCI
3. Magnetni delci so pri večini magnetnih zapisov
-gama železov (III) oksid ali
-kromov (IV) oksid
Pravilno hranjeni magnetni trakovi, naj bi bili uporabni vsaj 10-20 let.
Acetatne plošče so pričeli izdelovati v tridesetih letih tega stoletja. Nosilec je bil navadno aluminij, steklo ali celo lepenka. Lakirali so ga z nitrocelulozo, ki so ji dodali kastrovo olje. Med staranjem se je zaradi izgube olja premaz krčil in postal krhek. Površina razpoka in informacija je nepovratno izgubljena. To so najmanj obstojne plošče.
Vinilne plošče so najbolj obstojne gramofonske plošče! Izdelane so iz vinil klorid - vinil acetat kopolimera, ki so mu dodana polnila (do 25%, stabilizator, pigment, anti statiki...). Trajnost plošč je ocenjena na preko sto let.
4.1.a. NOSILEC
- film
Filmi so se pojavili z razvojem upogljivih umetnih mas. Prvi filmi, ki segajo v devedeseta leta prejšnjega stoletja, so bili iz nitrat-celuloze (celuloid). To je izredno nestabilen material, katerega samovžig je povzročil požar v prenekaterem prostoru, kjer hranijo tovrstno gradivo. Od dvajsetih let tega stoletja so ga zato postopno nadomestili drugi materiali - najprej diacetat-celuloza. Zaradi krčenja podlage, ki jo povzroči izhlapevanje plastifikatorja, so ti filmi danes že občutno poškodovani. Sledili so filmi iz trajnejše triacetat-celuloze in od leta 1956 tudi iz polietilen-tereftalata. Oba materiala se uporabljata še danes in obdealna po arhivskih standardih sodita med sorazmerno obstojne materiale.
- papir
Sodobni fotografski papirji so sorazmerno obstojni, saj so izdelani iz izredno kvalitetnih vlaknin in ne vsebujejo kislin. Zaradi številni dodatkov, ki večinoma negativno vplivajo na trajnost papirjev, je relativno obstojnost različnih fotografskih papirjev težko ovrednotiti.
- plastificiran papir
Pri plastificiranih papirjih je na površino papirnih vlaken nanešena tanka plast umetne mase (polietilena), ki prepreči prodiranje vode v papir. Potrebni čas spiranja papirjev pri razvijanju se zato zmanjša, izognemo pa se tudi problemu absorbiranega fiksirja na celuloznih vlaknih, ki ga ne moremo odstraniti s spiranjem. Vendar je polietilen v fotografskih papirjih manj obstojen od celuloznih vlaken. Zaradi fotokemijske oksidacije poletilenske plasti lahko pride do pokanja tega materiala. Zato sodobnejšim RC papirjem dodajajo anti-oksidante, ki naj bi migrirali v polietilensko plast in preprečevali njeno oksidacijo.
Za izdelavo obstojnih fotografij po postopkih, ki iz papirja odstranijo fiksir, ni priporočljivo uporabljati plastificirani papir. Pri vsakdanji izdelavi fotografij, kjer odstranjevanje fiksirja ni tako temeljito, pa je plastificirani papir najverjetneje ustreznejši.
4.1.b. EMULZIJA
Najpogosteje uporabljana emulzija zadnjih sto let je želatinska. Ustrezno hranjena naj bi bila po obstojnosti sorodna celulozi-triacetatu. Pomembna lastnost želatine je, da z višanjem vsebnosti vlage nabreka in postane bolj občutljiva na mehanske poškodbe, zaradi hidroliznih reakcij pa lahko s časom postane topna tudi v hladni vodi.
4.1.c. TVOREC SLIKE
- srebro
V razvitem črno-belem fotografskem gradivu je podoba navadno zabeležena v obliki delcev srebra.
Kovinsko srebro reagira npr. s plini iz ozračja (npr. žveplov dioksid, ozon, peroksidi...) zato ga je pri izdelavi arhivsko trajnega gradiva potrebno zaščititi s selenovim ali zlatovim tonerjem.
- barvila pri barvnem gradivu
Leta 1935 je Kodak predstavil Kodachrome barvni film, leto kasneje mu je sledila Agfa z Agfacolor Neu. To je bilo rojstvo sodobne fotografije, saj večina današnjih barvnih filmov temelji na istih principih. Glede na trajnost je vpeljava barvnih filmov pomenila krepak korak nazaj. Slika namreč ni več zabeležena v obliki srebrnih delcev, temveč z barvili. Ker so ta bistveno manj trajna od drugih sestavin (filma, papirja, želatine...), je obstojnost barvnega fotografskega gradiva odvisna predvsem od stabilnosti barvil.
Višja relativna vlaga pospeši propadanje fotografskega gradiva, poleg tega pa povroči mehčanje emulzije in njeno lepljivost. Ta postane zato bistveno bolj občutljiva na mehanske poškodbe.
Visoka relativna vlaga omogoča rast mikroorganizmov na papirju in emulziji. Tovrstnih poškodb z gradiva ponavadi ne moremo odstraniti. Ustrezni pogoji za razvoj plesni so, kadar je temperatura nad 24-27 stopinj C in relativna vlaga višja od okoli 60% RH.
Nizka relativna vlaga povzroči močno krčenje emulzije, ki lahko celo razpoka. Tudi papir z nižanjem relativne vlage izgublja elastične lastnosti in postaja krhek.
4.2.b. TEMPERATURA
Z višanjem temperature se hitrosti kemijskih reakcij povišajo. Na vsakih 10 stopinj C se hitrosti kemijskih reakcij ca. podvojijo. Zato je za večino materialov priporočljivo hranjenje pri nizkih temperaturah (npr. hladilnik). Pri tem pa moramo paziti, da pri uporabi ne pride do kondenzacije vlage na povšini gradiva.
4.2.b. SVETLOBA
Ustrezno obdelane črno-bele fotografije so sorazmerno obstojne, ko so izpostavljene svetlobi. Želatinski in papirnati sloj lahko poškodujejo predvsem ultra-vijolični žarki (sončna in fluorescenčna svetloba sta močna vira UV žarkov).
Barvno gradivo pa je izredno občutljivo na svetlobo. Kodachrome diapozitivi lahko znatno zbledijo že po 10 minutah projiciranja.
- Temperature prostorov, v katerih hranimo gradivo, morajo biti čim nižje. Črno-bele fotografije je priporočljivo hraniti v prostorih, kjer je temperatura nižja od 21 stopinj C in dnevno ne niha več kot 5 stopinj C.
Barvni material moramo hraniti pri čim nižjih temperaturah, če je le možno v hladilniku. Pri tem pa moramo paziti, da ne pride do kondenzacije vlage na površini materiala med ohlajanjem ali pred uporabo.
- Gradivo hranimo v temnih prostorih. Vsekakor pa se moramo izogibati direktni sončni svetlobi.
Fotografsko gradivo hranimo v materialih iz papirja ali umetnih mas.
4.4.a. PAPIR
Papir je bistveno manj prepusten za svetlobo, prepušča pa vlago in pline.
Slaba prepustnost za svetlobo podaljša trajnost gradivu. Vendar je za ogled potrebno rokovanje z gradivom, ki vodi do mehanskih poškodb, prstnih odtisov...
Prepustnost za vlago je izredno pomembna, če hranimo fotografski material v prostorih kjer temperatura močno niha ali kjer je nevarnost visoke relativne vlage. V teh pogojih lahko pride do lepljenja želatinske emulzije na umetno maso. (enako se lahko zgodi tudi z uokvirjeno fotografijo, ki se dotika stekla. Nevarnost je v tem primeru še višja, saj na površini stekla, lahko pride do kondenzacije vlage.)
Prepustnost za pline je nujna za hrambo gradiva, ki s staranjem sprošča škodljive kemikalije. Pri razgradnji acetat-celuloze npr. nastajajo kisline, ki zlasti, če filme hranimo v nepredušno zaprtih kasetah, lahko poškodujejo sliko. To je posebej pomembno pri barvnih filmih, saj so barvila občutljiva na pH. Celo variacija pH za 0.5 enote jih lahko spremeni.
Papir za hranjenje fotografskega materiala naj bi bil z visoko vsebnostjo alfa-celuloze (vsaj 93%), brez lignina, žvepla, galuna, kolofonije, voskov in plastifikatorjev. Papir naj bi imel nevtralen pH. Papir z dodatkom kalcijevega karbonata (alkalni pH) se priporoča le za hranjenje filmov iz nitrat- in acetat-celuloze ter krhkih fotografij.
4.4.b. UMETNE MASE
Neobdelan poliester (Mylar) je najbolj inerten in trajen, a tudi najdražji material za trajno hranjenje fotografskega gradiva.
Za trajno hranjenje fotografskega gradiva se lahko uporabljajo tudi neobdelani polipropilen (zastopništvo firme Herma, Parmova 41, 1000, Ljubljana. tel.1404-281), polietilen in včasih tudi celuloza triacetat.
Izogibajmo se polivinilkloridu, saj je kemijsko le slabo obstojen, plastifikatorji pa bodo povzročili razgradnjo fotografskega gradiva.
T.i. samolepilni albumi so popolnoma neprimerni za trajno hranjenje fotografij. Navadno so izdelani iz močno kislih materialov, ki pospešijo razkroj fotografij.
Starejši albumi so imeli dobro lastnost, da so bile fotografije v album pritrjene s pomočjo "vogalov". Slaba stran teh albumov pa so skrajno neprimerni materiali. Album s stranmi iz črnega kartona sicer izgleda lepo, vendar je bila večina tovrstnih kartonov zaradi močne kislosti neprimerna za trajno hranjenje fotografskega gradiva.
Priporočljivo je, da za podlago v albumih uporabljamo kvaliteten, nevtralen papir v beli ali bež ali sivi barvi (barvila v papirju so lahko slabše obstojna in lahko migrirajo ter obarvajo fotografije. Vpliv barvil na trajnost gradiva ni znan). Strani ločimo s prozorno folijo iz ustrezne umetne mase. Iz nje izdelamo tudi vogale, s katerimi fotografije pritrdimo v album.
Album hranimo v škatli, da ga zaščitimo pred prahom.
Internetov naslov: http://www.infosrvr.nuk.uni-lj.si/jana/tecaj/tecaj.html
Število obiskov: